<

Janez Klemenc - † 1997 - pisatelj

Pokojni pisatelj Janez KlemencJanez Klemenc se je rodil 2. januarja 1930 v Ljubljani, umrl pa v letu 1997. Bil je član Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine. Že od mladostnih let naprej je bil velik ljubitelj kulture in tudi kulturni ustvarjalec. Sledi njegovega kulturnega dela so ostale na Rakitni, kamor se je preselil kmalu po poškodbi hrbtenjače, in tudi v naši organizaciji.
Janez se je poškodoval kmalu po drugi svetovni vojni, ko je v mladostni razposajenosti skočil v Soro in z glavo udaril v potopljeno deblo. Komaj šestnajst let mu je bilo! Takrat še ni bilo invalidskih vozičkov in tudi rehabilitacije ne. Zato se je po dolgem ležanju v bolnišnici s starši preselil na Rakitno, kjer si je v zdravem naravnem okolju in z močno voljo do življenja kmalu opomogel. Kljub poškodbi hrbtenjače v vratnem delu in brez rehabilitacijskega programa je s pomočjo hodulj lahko prehodili krajše razdalje. No, na Rakitni se je kaj hitro povezal z vaško mladino, ki se je ob večerih zbirala pod mogočno lipo.
Mladi so si želeli zabave in razvedrila, zato so kmalu ustanovili kulturno umetniško društvo oziroma dramsko sekcijo. Janez je prevzel vlogo režiserja. Postali so uspešna dramska skupina, ki je z uprizoritvami domačih dramskih del razveseljevala občinstvo Rakitne in okoliških vasi. Poleti so se na gostovanja prevažali s kmečkim vozom, pozimi pa s sanmi. Na Rakitni so bile takrat dolge in ostre zime, zato so pri teh prevozih imeli včasih hude težave.
Janez Klemenc (tretji z leve) - kvartet orglicJanez se je kmalu po ustanovitvi Društva paraplegikov Slovenije pridružil našim vrstam. Izobražen in poln idej je začel delovati tudi v organih društva. Opravljal je vrsto odgovornih nalog, vedno pa je bil tesno povezan s kulturno dejavnostjo organizacije in članov. Bil je človek na katerega smo se lahko vsak trenutek stoodstotno zanesli.
Janez Klemenc je veliko prezgodaj umrl, toda zapustil nam je veliko dediščino. Med drugim tudi avtobiografsko knjigo z naslovom: »FANT NIKOLI VEČ NE BOŠ HODIL …,« ki se bere kot napet in duhovito napisan roman. Preberite kratek opis poti dramske skupine na gostovanje v dolino.
»Nikoli ne pozabim našega gostovanja z »Veroniko Deseniško« v Begunjah pri Cerknici. Igra je bila napovedana, plakati razobešeni, preko noči pa je zapadlo več kot pol metra snega in še je snežilo, ko smo se odpravljali na pot z vsemi našimi igralskimi rekviziti. Kovčke z oblačili in kulise smo naložili na velike kmečke sani, ki sta jih vlekla iskra konjiča s kraguljčki na komatih. Na sani so poleg vsega posadili tudi mene, zavitega v debelo odejo in odrinili smo proti deset kilometrov oddaljeni vasi. Že nekaj sto metrov nad vasjo so našo kolono ustavili visoki snežni zameti. V naši veliki vnemi smo sklenili pot nadaljevati za vsako ceno. »Ne smem razočarati občinstva, ki nas je pričakovalo,« smo dejali! Nekdo se je vrnil v vas po par velikih volov, da so nam utirali pot skozi zamete. Med potjo je še vedno snežilo v gostih in velikih kosmih. Sani z menoj in našo prtljago je na debelo prekril sneg, ko smo prispeli na cilj.
Naslovnica knjige Fant nikoli ne boš več hodilLjudje so nas kljub naši zamudi še vedno čakali v mrzli dvorani. Kar brž smo postavili kulise, mene so stlačili v omarico pod odrom za sufliranje ozirom prišepetavanje in igra se je začela. Šklepetal sem z zobmi, le velika žarnica me je grela v obraz. Ob prizoru, ko se je mogočni grof Herman Celjski razjezil in z nogo udaril po tleh, so prav v mojo bližino pribežale velike podgane, vse preplašene v njihovem, do sedaj mirnem zatočišču pod odrskimi deskami. Bolj kot podgane pa sem bil preplašen jaz. Naše gostovanje je uspelo, pot proti domu pa je bila podobna partizanski koloni utrujenih borcev.
Kolona se je morala večkrat ustavljati, ker so nekateri v visokem snegu omagovali, ustavljali pa so se tudi konji kakor hitro so zaznali sveže sledove divjačine, ki je prečila našo pot. Na poti sredi gozdov, ko se je že znočilo, so sani na vsem lepem zastale. Bila je gosta megla, da nisi videl koraka pred seboj. Vpitje na konje in priganjanje ni zaleglo, sani se niso premaknile. Ugotovili smo, da so se sani razklenile in da je prednji del s konji že daleč naprej. Kdo bi si mislil, da se bo tudi to zgodilo. Konje so prignali nazaj, nikjer pa ni bilo železnega osnika, ki je povezoval prednji in zadnji del osi. Le kdo bi ga našel v globokem snegu? K sreči smo med našo prtljago našli velik in dovolj dolg žebelj, da smo sani ponovno sestavili in nadaljevali pot. Pozno ponoči smo prispeli do krčme ob cesti, kjer smo se s čajem, kuhanim vinom in domačim prigrizkom za silo podprli in zbrali moči za nadaljevanje poti. No, vstopnina, ki smo jo dobili za naše gostovanje, je ostala v krčmi«.



< nazaj na prejšnjo vsebino